Skupaj pri mizi
Včasih sta za celo družino kuhala dedek in babica, starša pa sta bila v službi. Zelo dobro se spomnim, da smo imeli kosilo vedno takrat, ko sta se vrnila z dela. Dedek in babica sta skupnim kosilom pripisovala izreden pomen. S sestro naju je včasih zamikalo, da bi kaj pojedli že prej, tako mimogrede, med igro – otroška neučakanost pač. A dedek je bil neomajen. Vedno nama je rekel, da bova malo še že vzdržali, da bosta starša vsak čas doma in bomo lepo skupaj jedli, kot se za družino spodobi.
Tako sem si že v otroštvu pridobila prepričanje, da je to, da se družina zbere pri skupnem kosilu, dragocena vrednota, ki povezuje člane družine.
Od takrat je minilo kakšnih dvajset let, dedka in babice ni več, sta pa postala moja starša, saj sem pred dvema letoma rodila prvo hčerko, pred osmimi meseci pa drugo. Že od rojstva prve hčerke sem nepretrgoma doma in skrbim za gospodinjstvo. Moram reči, da imamo pravzaprav srečo. Jaz sem še doma s punčkama, njun ati, ter dedek in babica , pa delajo od šestih do dveh, tako se istočasno vračajo domov. Upam, da tudi oni dve, čeprav sta še majhni čutita, da je to poseben del dneva in v bistvu tudi edini del dneva, ko se nas vseh šest zbere za mizo in ne le zardi hrane, temveč da takrat tudi prijetno poklepetamo.
Najmlajša članica naše družine še sicer ne sme vsega jesti z nami, a je kljub temu vedno z nami pri mizi, saj želim, da tudi ona deli z nami občutek povezanosti.
Opazila sem namreč, da družine, ki jedo skupaj so bolj povezane, se med seboj več pogovarjajo in si bolj zaupajo. In takšno družino si želim!
Valerija Pukšič, Trnovska vas